Rüdiger Rossig | Journalist | Novinar

Razmišljanje nemškega novinarja Rüdigerja Rossiga o kompleksnem in dolgotrajnem procesu denacifikacije | Rüdiger Rossig

Na začetku sedemdesetih, ko sem bil še majhen, sem vprašal svojega dedka, zakaj smo izgubili drugo svetovno vojno. Odgovor: ker smo ustvarili preveč sovražnikov. Tega, da smo »mi«, torej Nemčija, napadli te sovražnike, stotnik oklepne pehote vermahta svojemu vnuku ni povedal. Precej pozneje, ko je bil moj ded že zdavnaj mrtev, sem razmišljal o tem, da je resnično obžaloval milijone žrtev nemškega nacističnega nasilja, saj je Hitlerja označeval za norca, naciste pa za kriminalce – toda 8. maj 1945 je bil zanj kljub temu še vedno dan poraza. V hiši mojih starih staršev so se pogosto pogovarjali o vojni. Moja mama pravi, da sem pogovore vedno poslušal s široko odprtimi očmi. In da jo je pogosto skrbelo, da bom zaradi dedkovih zgodb o vojni morda postal militarist.

Namesto tega sem se na naboru leta 1985 odpovedal vojaški službi. Prav tega leta, ki ga je zaznamoval Richard von Weizsäcker, šesti predsednik Zvezne republike Nemčije, je prvič neki nemški vodja v nemškem parlamentu spregovoril o 8. maju 1945 ne kot o dnevu poraza, ampak kot o dnevu osvoboditve. Celo najbolj desničarski poslanci so mu glasno ploskali.

Do takšnega razumevanja je bilo treba prehoditi dolgo pot. Zmagovalne sile so po letu 1945 vse prehitro dokončale denacifikacijo. Tako na vzhodu kot na zahodu so potrebovale stare naciste za osebje v hladni vojni. Šele v šestdesetih letih so z auschwiškimi procesi opozorili javnost na zločine, ki so jih Nemci zagrešili med drugo svetovno vojno. Konec desetletja je konflikt med generacijo mojih staršev ter njihovimi materami in očeti dosegel vrhunec v študentskih protestih leta 1968 in skrajnem levičarskem terorizmu v sedemdesetih, ki so ga zaznamovala gesla kot: »Policija: SA, SS!«

Danes, petindvajset let po koncu hladne vojne, so tisti, ki jim je žal, da Nemčija nazadnje ni zmagala, samo še manjšina, ki izginja. Vsa družba je sodelovala v razpravah, kakršna je bila tista o nemško-poljski spravi in z njo povezanem spoznanju o izgubi 30 odstotkov ozemlja iz leta 1939 ali tista o »razstavi o vermahtu«, ki je med letoma 1995 in 2004 odkrito spregovorila o grozodejstvih nemške vojske, zato vsi zelo dobro poznajo ta vprašanja. Nekdanji esesovec Oskar Gröning je zdaj eden zadnjih pripadnikov generacije mojega deda na sodišču. Debata o Hitlerjevem rajhu se nadaljuje.

Nemčija ne velja le za državo, ozdravljeno nacizma, ampak za vzor, kako je mogoče spremeniti hudodelsko preteklost. To, da bi lahko Nemci spet kdaj začeli vojno, se zdi nemogoče ne samo prebivalcem te države, ampak tudi sosedom. Sveta, polnega sovražnikov, v katerem je živel moj ded, v sedanjih nemških vzorcih razmišljanja ni več. To žal ne pomeni, da je nemška družba za zmeraj odporna proti občasnim izbruhom šovinizma. Žal veliko ljudi meni, da nas obkroža svet vztrajnih kradljivcev in beračev. To dokazujeta rastoči nacionalizem islamofobnega gibanja Pegida ter ravnanje nemškega notranjega ministra, ki se ne zaveda političnega pomena in zavrača gospodarske koristi odločitve, s katero bi naša država sprejela ustrezen delež beguncev, ki prihajajo v Evropo.

published online on DELO